AMBASADORJI

eng

foto: Rok Lah

Filip Flisar, simpatični odbitek, ki domuje v Mariboru, ne navdušuje le s svojimi mustači, temveč tudi z izjemnimi športnimi dosežki v »adrenalinskem« smučarskem krosu, s katerimi obeta kolajno na prihodnjih olimpijskih igrah v Sočiju. Velja za sproščenega in zabavnega mladeniča, ki ne štedi s šalami.

Trening in študij biosistemskega inženirstva ti verjetno vzameta večino časa, pa vendarle, zaideš kdaj tudi v gledališče?
Ja, res je, že samo treningi in študij vzamejo veliko večino mojega časa, pa vendarle pomanjkanje časa ni izgovor, da ne bi mogel zaiti v gledališče. Ko sem bil mlajši, sva z mamo dokaj pogosto obiskovala gledališče in nad njim sem bil zelo navdušen. Težko vam zdaj opišem, kako sem bil med drugim tudi navdušen nad tistimi popečenimi kruhki z zeliščnim maslom, ki sva jih jedla med premorom, hahaha ☺. Skratka, zdaj že kar nekaj časa nisem bil v gledališču, ampak se že nekaj časa spravljam, da ga znova obiščem.

Kaj te je pritegnilo pri projektu The Generosity Experience?
Pri projektu me je predvsem pritegnila težava v medsebojnih odnosih, ki zadnje čase po mojem mnenju predstavlja velik problem v moderni družbi. Mislim, da imam s samo idejo projekta veliko skupnega in ga zato tudi absolutno podpiram.

Za ekstremni šport pravijo, da je vsaka panoga kot ena »big happy family« (velika srečna družina), kar praviloma ne velja za bolj mainstream športe, kjer prevladuje predvsem rivalstvo. Meniš, da ste bolj odprti za plemenita dejanja?
Meni je smučarski kros všeč prav zaradi tega, ker je pri nas ozračje zelo sproščeno. To seveda ne pomeni, da na progi nismo rivalski, ampak se vsi držimo reka: »Kar se zgodi na progi, ostane na progi«. Naš šport je takšen, da pride kdaj tudi do rahlo nefer situacij, ampak po koncu dneva smo vsi zelo tesni prijatelji in izrazito držimo drug z drugim. Po tekmah se družimo, hodimo skupaj na kosila in si v končni fazi po naporni noči, če kdo doseže izreden uspeh, tudi pomagamo priti domov. :)

Zagotovo se zavedaš, da si za številne mlade »car«, ki si upa več, vendar si bil prav zaradi tega velikokrat na »tleh« … tako dobesedno kot preneseno. Kako se pobiraš oziroma si se naučil padati?
V športu ne doživljaš samo fizičnih, se pravi dobesednih padcev. Te še najlažje preneseš, četudi se hudo poškoduješ. Bolj boleči se tisti padci, ko ti ne gre in ne gre, čeprav se na vso moč trudiš in daješ vse od sebe, da bi dosegel uspeh. Tukaj pride do izraza jasno zastavljen cilj, kaj želiš doseči. Opažam, da imajo dandanes ljudje slabo zastavljene cilje. Tudi športnikom se to pozna! Jaz imam cilje jasno zastavljene in me pri njihovem doseganju zelo težko kaj ustavi, ker sem trmast in bom naredil vse, da jih dosežem. Sej veste, v sili še hudič muhe žre ...

Sodiš v vrh svetovnega smučarskega krosa. Ljudje z vrha nemalokrat povedo: »Tako osamljeno je biti na vrhu«. Se strinjaš?
Ah, lepo prosim, tistim, ki to trdijo, očitno samevajo možgani v glavi, hahaha. :) To se zgodi ljudem, ki pridejo do uspeha po čudnih poteh, za katere ne pravim, da so nepravične; lahko so samo tako sebični in naduti, da jim drugi enostavno ne privoščijo uspeha in temu seveda sledi samota. Meni osebno je pri osvojitvi kristalnega globusa največ pomenilo prav to, da so vsi trenerji in tekmovalci drugih ekip prišli do mene in mi rekli, da če si je kdo to zaslužil, sem to jaz. To je res tako ganljiva potrditev, da očitno delaš nekaj prav!

Imaš koga raje kot sebe?
Hahaha, seveda, saj nisem metroseksualec! :) Najraje imam seveda družino – jasno, saj me vendar hrani, kar ni lahko glede na količino, ki jo pojem. :) Tudi prijatelje imam zelo rad. Imam krog ožjih prijateljev, ki mi res veliko pomenijo in jim je zdaj prav hudo, ko imam toliko obveznosti, da se ne moremo več družiti toliko, kot smo se včasih. Vseeno sem prepričan, da to razumejo.

foto: Žiga Culiberg

Najstnici iz Ljubljane Evo in Niko Prusnik, ki obiskujeta gimnazijo Poljane, so posebni in radoživi nastopi na oddaji Misija Evrovizija izstrelili na slovensko zvezdnato nebo. Danes sta zagotovo najbolj znani dvojčici v Sloveniji. Navkljub nenadni slavi pa ostajata z nogami na tleh, polni dobrovoljne energije. In seveda čebljavi, kot to pritiče šestnajstletnicam.

Kako je biti dvojčica Prusnik?
Nika:
Meni je že čisto samoumevno, ker sva to že od rojstva, super je biti dvojčica, ker imaš vedno nekoga ob sebi, Prusnik priimek je pa tudi kul. Veseli sva, da imava takšne starše in družino, kot jo imava, ker če njih ne bi bilo, ne bi bili taki, kot sva. Biti dvojčica Prusnik je fantastično.
Eva: Ne predstavljam si, da bi bila kdo drug kot dvojčica Prusnik. Čudovito je biti dvojčica Prusnik, kot samostojna oseba in kot del nekoga drugega, ki je tudi del tebe. Dvojčica je povezava, ki je nepredstavljiva, vidiš je ne, je pa zato nepretrgljiva. Da se pišem Prusnik, mi pa pomeni zelo veliko, saj je to ime moje družine in svojo družino zelo spoštujem.

Kaj vama je prinesla oziroma odnesla slava?
Nika:
Prinesla nama je prepoznavnost, nova poznanstva, spoznali sva, kdo so najini pravi prijatelji, udeležujeva se zanimivih dogodkov in včasih nama kaj podarijo; tako kot sva na primer dobili karto za ZAZ od Kina Šiške in to je bila za naju nepozabna izkušnja, res sva jim hvaležni, res je bilo noro.
Eva: Zdi se mi, da ti različni dogodki v življenju vedno kaj prinesejo in kaj odnesejo. Veliko dogodkov se nama je zgodilo vzporedno s prepoznavnostjo, ne vem pa čisto natančno, kateri je kaj odnesel in kaj prinesel.

Kaj vaju je pritegnilo pri projektu The Generosity Experience?
Nika:
Ideja in sporočilo projekta; gledališče in igra me zelo zanimata, poleg tega pa čutim, da je pomembno podpirati take projekte, kot je The Generosity Experience, ker temeljijo na odnosih do sočloveka. Poudarjajo, da je pomembno slediti sanjam, biti drzen in si upati živeti in širiti plemenitost po svetu. Skozi take projekte lahko predajam svoje sporočilo naprej na druge in komuniciram z ljudmi, ker nikoli ne vemo, kdaj bomo komu spremenili življenje.
Eva: Zanimanje mi je spodbudila sestra Anja, ko mi je že lansko leto omenila ta projekt in mi pripovedovala nekaj o radodarnosti oziroma dobrih delih. Letos tudi pripravljajo predstavo, zato me je začelo zanimati še bolj, ker imam rada igro. Všeč mi je, da projekt podpira svobodomiselnost, odprtost, plemenitost, dobrodelnost in cel kup lepih vrlin. Zdi se mi, da v današnjih časih tega manjka, ker smo ljudje preobremenjeni z drugimi stvarmi. Super projekt!

Imata kakšnega vzornika?
Nika:
Imam veliko vzornikov, to so predvsem ljudje, ki so imeli vpliv name in mi dajejo napotke za življenje. Moja mamica Natali, oči Darko, sestra Anja in brat Rok. Poleg njih pa lahko najdem vzornike v ljudeh, ki so zaznamovali svet kulture, športa in drugih področij. To so predvsem preprosti ljudje, ki sledijo svojim sanjam, delajo dobro zase in širijo dobre vrednote med druge.
Eva: Nasploh se mi zdi, da se od vsakega človeka oz. živega bitja naučimo ogromno stvari, sploh o sebi. Moj vzornik ni nujno človek, lahko je ideja, sporočilo, knjiga, pesem. Stvari oz. živa bitja, ki vplivajo name. Imam pa tudi seveda človeške vzornike, predvsem so to moji starši in starejša sestra Anja.

Kaj razumeta pod besedo plemenitost?
Nika:
Dandanes je malo plemenitosti v tem «hitrem« svetu. Zame to pomeni, da se za trenutek ustaviš, stopiš iz sebe in pogledaš, kaj Eva: Beseda, ki je dandanes ne slišimo prav pogosto. Je pa ena lepših besed, kar sem jih slišala. Plemenitost mi pomeni dejanje, ki ga človek naredi brezpogojno, brez plačila. Dejanje, ki ti veča srce in ne zahteva rasti ega.

Katero je bilo vajino najbolj plemenito dejanje?
Nika:
Plemenitost se širi z dejanji. Plemenita skušam biti vsak dan, da dam nekomu nekaj, kar se mi zdi, da v tem trenutku potrebuje, pa tudi če je to le beseda ali pa pogled. Želim si, da bom z vsakim dnem bolj plemenita, prav tako pa si to želim za druge ljudi po svetu.
Eva: Ne zdi se mi, da je katerokoli plemenito dejanje, ki sem ga storila, bolj pomembno od drugega. Vsak dan se trudim biti plemenita. Včasih bi želela, da bi se to ljudem zdelo bolj samoumevno in ne nekaj neverjetnega.